Slovenski atlet, ki želi osvojiti “olimpijsko medaljo” v kuhanju

Ljubljana, 26. julij
Avtor: Peter Kastelic

Bruno Šulman je odličen slovenski atlet, ki ga je širša slovenska javnost letos spoznala v povsem drugi vlogi. Je namreč zmagovalec kuharskega šova MasterChef. Pravi, da je za njim odlična kuharska izkušnja, med katero je kot človek dozorel in odrasel, spoznal veliko novih prijateljev in si na široko odprl vrata v kulinarični svet. Čeprav že več kot 10 let pridno trenira atletiko, se študent 2. letnika psihologije zaveda, da bo od prve ljubezni težko živel, zato se v prihodnosti vidi v svoji restavraciji v Ljubljani. Upa, da bo ta imela Michelinovo zvezdico, kar bi bil dosežek, ki se ga lahko primerja z olimpijsko medaljo v športu. Z 21-letnim članom AD Mass Ljubljana smo se pogovarjali po zaključku prvega dela poletne sezone, v kateri je postal državni prvak v štafetnem teku teku 4 x 400 metrov, v svoji paradni disciplini, teku na 400 metrov z ovirami pa je na članskem državnem prvenstvu z osebnim rekordom 53,91 osvojil bron.

Se še spomnite svojih atletskih začetkov? Koliko časa se že ukvarjate s kraljico športov?

Sprva sem treniral smučanje in košarko, a že v tistih časih sem zmagoval na atletskih tekmovanjih in krosih. Spomnim se, da me je takrat na treninge atletike zvabil Albert Šoba, trener Matica Osovnikarja, kar me je še dodatno prepričalo. Star sem bil 11 let, tako da zdaj že 10 let treniram atletiko.

Začel sem s teki na daljše razdalje in krosi, pozneje pa sem ob menjavi trenerja začel s tekom na ovirah, takrat je bila to še razdalja 300 metrov, nato pa 400, kar je še danes, ko treniram pri Matiji Šestaku, moja glavna disciplina.

Do teka na ovirah sem prišel čisto po naključju. Na ekipnem prvenstvu za pionirje so me prosili, če bi tekel čez ovire. Šlo mi je super, osvojil sem drugo mesto in se celo uvrstil v reprezentanco, kar je bil zame takrat odlične dosežek.

Letošnja sezona za vas glede na vse okoliščine poteka odlično.

Glede na to, kaj vse se mi letos dogaja, sem lahko res zadovoljen. Na državnem prvenstvu v Kranju sem odtekel osebni rekord in verjamem, da bi lahko tekel še nekoliko hitreje, a glede na vse okoliščine moram biti zadovoljen. V načrtih je bila tudi norma za evropsko prvenstvo do 23 let, a mi je nekoliko zmanjkalo.

V šovu ste bili praktično celotno pripravljalno obdobje, verjetno v tem času niste imeli možnosti treniranja?

Ob prijavi na šov sem imel pogoj, da grem lahko vsak prosti dan za dve uri na trening, kar so mi odobrili. Ker je bil to čas korone, sem treniral sam po navodilih trenerja. Tako sem vsaj ohranjal kondicijo. Časovno mi je termin snemanja ustrezal, saj smo začeli septembra po končani atletski sezoni. Spustil sem sicer zimsko sezono, a sem se lahko dobro pripravil na poletno.

Ste perspektiven atlet, a zdaj tudi zmagovalec Masterchefa, kar vam zagotovo odpira mnoga vrata v svetu kuhanja. Se še naprej vidite v atletiki ali se boste povsem posvetili kuharski karieri?

Atletika je že pol življenja moja ljubezen. Rad in resno treniram, a če bom želel kariero graditi v atletiki, mislim, da bi moral pri svojih letih že narediti nek preskok. Mislim, da sem malo pozen in zaostajam za najboljšimi, tako da mislim, da bom poskušal kariero delati z kuhanju.

Kdaj pa se je rodila ta ljubezen do kuhanja?

Kmalu potem, ko sem sem začel z atletiko, sem se lotil tudi ustvarjanja v kuhinji. Čas, ko sem bil sam doma, sem porabil za kuhanje. Veliko sem eksperimentiral, se sam učil. Bral sem kuharske knjige, gledal oddaje in tečaje ter hkrati vadil. Ta ljubezen do kuhanja se je sama prebudila v meni, nismo kuharska družina, da bi se kdo od staršev resneje ukvarjal s tem.

Tudi pred začetkom in med šovom sem veliko vadil. Se mi zdi, da mi je tu zelo pomagala atletska disciplina, športni pristop. Na koncu se je to poznalo, videlo se je, kdo se je sistematično lotil projekta.

Čeprav sem včasih najraje pripravljal slaščice, pa sem pred in med šovom vzljubil tudi pripravo slanih jedi. Zdaj mi je vse všeč. Lahko bi rekel, da sem kot mnogobojec v atletiki.

In kaj najraje sami jeste?

Zelo so mi všeč različne testenine, saj je veliko prostora za eksperimentiranje. To seveda pomeni, da tudi testenine sam pripravim, saj je razlika v kvaliteti ob tem zelo očitna. Poleg tega so to ogljikovi hidrati, ki so dobri tudi zame kot športnika.

Pa ves čas kuhate sami ali se kdaj tudi pustite razvajati?

Čisto odvisno od obdobja. Če imam čas, kuham sam, ko ni časa grem jesti tudi na študentske bone, seveda pa pustim, da tudi kdo drug meni kaj skuha.

Kakšna izkušnja je bil šov kot celota?

Šov je bil iz vseh vidikov odlična izkušnja. Sam sem ga res vzel kot kuharsko tekmovanje in ne kot šov, ki bi bil zaradi kakšnih ‘scen’ zanimiv za gledalce. Spoznal sem veliko novih ljudi, prijateljev, veliko sem se naučil o ljudeh in o kuhanju, občutek sem imel pa, da sem odrasel tudi kot oseba. Tam si sam, prvič toliko časa od doma.

Kaj je bilo najtežje?

Najhujša stvar je bila, da po zmagi tega nisem smel z nikomer deliti. Pol leta sem skrival, da sem zmagovalec. To je, kot bi postavil olimpijsko normo, pa tega ne bi smel nikomur povedati. Je bil kar izziv, saj te vsi neprestano sprašujejo o tem.

Pol leta molka torej, potem pa bum ob predvajanju zaključne oddaje?

Res je. Ko je postalo jasno, da sem zmagal, je bil naval iz vseh strani. Prejel sem veliko lepih čestitk, mediji so me zasuli z intervjuji. Mislim, da sem v prvem tednu dal vsaj 30 intervjujev. Bil sem kar presenečen nad popularnostjo vsega skupaj.

Danes me ljudje prepoznajo na vsakem koraku. Ustavljajo me in se želijo slikati. Smešno mi je, ko se to dogaja tudi na atletskih tekmovanjih, kjer je veliko boljših atletskih imen. Vendar se postopoma navadiš. Vsi so do mene prijazni. Raje imam, da me ogovorijo in izmenjamo par besed, kot da le strmijo vame.

Ustvarjaš pod blagovno znamko d’Broonch. Od kje izhaja ime?

Začel sem z recepti in slikami, zdaj se širim tudi z večjimi dogodki. Lažje je ustvarjati pod blagovno znamko kot pod imenom, sicer pa me vsi prijatelji in bližnji že dolgo kličejo “Brunč”, od koder izvira ime blagovne znamke.

Ste prejeli tudi že kakšno ponudbo za delo?

Z ene od restavracij sem dobil ponudbo za vodjo kuhinje, a sem jo zavrnil. Trenutno mi bolj ustrezajo dogodki, kjer lahko širši javnosti predstavim, kar znam. Všeč mi je, ko ljudje iz celotne Slovenije, ki so gledali oddajo in navijali zame, pridejo in poskusijo mojo hrano. Veliko je vabil na razne dogodke, sodelovanja, snemam videe … dela je veliko. Odprejo se ti določene stvari, ki nisi nanje računal.

Ob kuhanju in športu pa tudi študirate. Kako vam gre na tem področju?

Končujem drugi letnik psihologije. Vse tri stvari je kar naporno združevati, a do zdaj mi uspeva. Študij mi pomaga pri atletiki, kuhanju in na splošno v življenju. Mislim, da podzavestno bolj razumem ljudi in določene situacije. Prvo stopnjo študija nameravam dokončati, potem pa se bom bolj posveti kuhanju.

Kje se vidite čez pet, morda deset let?

Čez pet let upam, da se bom ravno vračal iz Francije, kjer bom pridobil veliko znanja iz kuharskih šol in restavracij.

Sanje pa so, da bo do 30 leta imel svojo restavracijo v središču Ljubljane, ki bo imela Michelinovo zvezdico. To je kot olimpijska medalja v športu. Včasih sem sanjal o olimpijski medalji, zdaj sanjam o tej zvezdici.