Gregor Cankar

Gregor Cankar se je rodil 25. januarja 1975 v Celju. Z rezultatom 8,40 metra, kolikor je poletel leta 1997 v rodnem kraju, je še danes državni rekorder v skoku v daljino. Trikrat je nastopil na olimpijskih igrah, najboljšo uvrstitev – šesto mesto – pa je dosegel ob krstnem olimpijskem nastopu v Atlanti leta 1996. V Sydneyju leta 2000 in Atenah leta 2004 je obstal v kvalifikacijah. Največji uspeh kariere je dosegel na svetovnem prvenstvu v Sevilli leta 1999, kjer je osvojil bronasto medaljo. Istega leta je za svoj uspeh prejel Bloudkovo nagrado.

Atletsko mladost je preživljal v Celju, razdvojen med skoki v višino, daljino in troskokom ter sprintom in celo tekom čez ovire. Kmalu je spoznal, da moč ne more biti njegov adut. Zahvaljujoč izostrenemu občutku celjskih trenerjev Mira Kocuvana in zlasti Branka Strožerja, ki sta ugotovila, da je ob vseh vrlinah posebej nadarjen za skok v daljino, so ga preusmerili v to disciplino.

Foto: Tomi Lombar / Muzej novejše zgodovine Slovenije

Za Cankarja je bil nedvomno odločilen odhod na študij v Ljubljano, kjer se je leta 1993 vpisal na Fakulteto za šport. Priključil se je skupini trenerja Srđana Đorđevića pri ŽAK Ljubljana, a je ostal član AD Kladivar. Sprememba je kmalu obrodila sadove, saj se je leta 1994 v Lizboni na Portugalskem na mladinskem svetovnem prvenstvu predstavil v šampionski luči. Osvojil je prvo zlato odličje za Slovenijo na enem od najpomembnejših svetovnih tekmovanj.

Po odličnem šestem mestu na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996, ko je kazalo, da je naredil odločilen korak proti svetovnemu vrhu tudi v članski konkurenci, si ni predstavljal, da je pot do Olimpa tako težka in zapletena. Kar trikrat zaporedoma je vknjižil tri prestope na svetovnih prvenstvih, zaradi katerih je ostal brez uvrstitev. V veliko oporo mu je bil predvsem trener, ki ga je nenehno spodbujal in prepričeval, da je sposoben skočiti daleč, tudi do kolajne. To mu je znal zasidrati v podzavest in čakal, kdaj bo Gregor spet eksplodiral.

Da je končno premagal tegobe lokalnega prvaka, je Cankar dokazal leta 1999 na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Maebashiju, ko mu je bronasto odličje splavalo po vodi le za dva centimetra. Na poletnem svetovnem prvenstvu v Sevilli pa je pokazal vso svojo športno veličino in osvojil bronasto medaljo z zares impresivno serijo skokov: najprej 8,36 m, nato 8,32 m, pa 8,20 m in 8,09 m. V vroči Španiji je za Slovenijo osvojil prvo moško člansko kolajno na svetovnih prvenstvih.

Na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 je spet podlegel psihološkim pritiskom, pravo kalvarijo pa je doživel na svetovnem prvenstvu v Edmontonu leta 2001. Na treningih in v ogrevanju je letel daleč, na tekmi pa je vknjižil tri prestope, čeprav je imel v nogah skoke okoli 8,50 m. Zanimiva je bila njegova razlaga, da je tip skakalca, ki se v tekmovalnih razmerah obnaša čisto drugače kot na treningu. Ker na velikih tekmah odloča vsak centimeter, s posebnim slogom skakanja ni imel veliko izbire. Moral je vselej skakati na vse ali nič.

Ko je bil Cankar v vrhu, je veliko pomenil tako za slovensko kot evropsko in svetovno atletiko. S številnimi zmagami na mitingih in skokih čez sanjsko mejo osmih metrov je močno vplival na razvoj skoka v daljino v Sloveniji in na vsaj dva rodova slovenskih skakalcev v daljino.

Profil na strani Svetovne atletike (World Athletics)