Jan Petrač in Žan Rudolf sta pred dvema letoma še skupaj tekmovala. (Foto: Peter Kastelic / AZS)
Ljubljana, 14. november
Avtor: Peter Kastelic
Slovenski članski rekorder v teku na 1000 metrov Jan Petrač je pri 25-letih končal svojo atletsko kariero. Ljubljančan, ki trenutno z dekletom živi na Finskem, je svoj največji uspeh dosegel na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 2014 v Eugenu, kjer je osvojil odlično šesto mesto. Bil je tudi udeleženec evropskega članskega prvenstva v Amsterdamu ter dveh evropskih prvenstev za mlajše člane.
Odločitev, ki je zorela dlje časa, ni bila lahka
Lanskega septembra se je preselil k dekletu na Finsko, kjer si je našel tudi delo, a hkrati nadaljeval s treningi. “Službo sem si našel, da se vsaj malo rešim finančne stiske, a sem normalno treniral in do aprila mi je šlo zelo dobro. Bila je sprememba, saj do zdaj nisem bil vajen trenirati in hoditi v službo. Treniral sem lahko le enkrat dnevno,” je pogovor začel lastnik številnih državnih rekordov na srednjih progah v mlajših kategorijah.
Spomladi, ko atleti že razmišljajo o prvih tekmovanjih, pa so se ponovno pojavile težave s tetivami: “Težave imam že več kot pet let, vse od svetovnega mladinskega prvenstva v Eugenu. Takrat sem po teku na 1500 metrov zaradi težave s tetivo tudi izpustil nastop na 800 metrov. Od takrat se bolečin praktično nikoli nisem povsem rešil. Tudi tokrat sem nadaljeval s treningi do konca aprila, ko pa so odpovedali evropsko prvenstvo v Parizu, kar je bil moj glavni cilj sezone, sem se odločil, da preneham s treningi.”
Težave s tetivama so ga pestile že zadnjih nekaj sezon. (Foto: Peter Kastelic / AZS)
Odšel je na pregled k priznanemu športnemu zdravniku in izvedel, da bi moral na operacijo obeh tetiv, sledila bi dolga rehabilitacija, tudi finančni zalogaj operacij pa bi bil izjemno velik. “Glede na situacijo s COVID-19, zaradi katere so odpadale tekme, sem se odločil, da ne grem na operacijo in da je v tem norem letu primeren čas, da zaključm kariero. Čeprav se morda zdi, da gre za naglo odločitev, je ta zorela dlje časa, je dobro premišljena in ni bila lahka,” pove Petrač, ki sicer verjame, da bi lahko tekel še precej hitreje: “Moj cilj je bil državni rekord v teku na 1500 metrov (3:39,39), vendar verjamem, da bi lahko tekel tudi pod 3:35,00. Žal je sistem v atletiki tak, da finančno enostavno ni šlo. Dokler nisi v sami svetovni špici, životariš. V športu, kjer se rezultati merijo do stotinke natančno, zna biti včasih kruto, saj lahko stotinka razlike pomeni, da lahko dobiš veliko ali pa nič. Vsi vemo, da smo atleti skromni in ne zahtevamo veliko, a treba je preživeti.”
Utrinek s teka v Šamorinu, kjer je postavil državni rekord na 1000 metrov. (Foto: osebni arhiv)
Očetova zgodba imela velik vpliv
Jan prihaja iz športne družine. Njegov oče je najuspešnejši gluhi športnik vseh časov, dedek je bil nekaj časa tudi njegov trener. Oba sta odločitev težko sprejela, a ga še naprej podpirata: “Oče ima šest medalj z olimpijskih iger za gluhe, a danes nima nič od tega. Ponosen je na svoje dosežke, a vem, da je razočaran nad razvojem športne kariere. Ne želim iti po isti poti, ne želim, da me čez leta to bremeni, tako kot njega.”
Rad bi se zahvalil vsem, ki so mi na športni poti kakorkoli pomagali in me podpirali. V prvi vrsti družini, ki je vedno verjela, da lahko dosežem največje uspehe in izpolnim sanje, nato prijateljem, trenerjem, menedžerjem …
Rezultate bo pozabil, ljudi in zgodb nikoli
Jan in svetovni rekorder v teku na 800 metrov, Kenijec David Rudisha. (Foto: osebni arhiv)
Ob koncu kariere je precej logično vprašanje, česa se športnik najraje spominja in Jan si želi, da se njegovega odgovora zavedajo tudi mladi: “Rezultati na koncu niso bistvenega pomena. Kar šteje so ljudje, ki sem jih spoznal, prijateljstva, ki sem jih sklenil, svet, ki sem ga videl ter disciplina in delovne navade, ki ti jih da atletika. To mi bo ostalo za zmeraj. Najlepše spomine imam na Italijo, kjer sem nekaj časa treniral. Mnogi so rekli, da je to napaka, sam pa vem, da je bila dobra odločitev. Spoznal sem veliko ljudi, tudi punco in tudi zaradi te odločitve sem danes, kjer sem.”
Če bi lahko za nazaj kaj spremenil, pa bi poskusil z drugačnim načinom treninga. Lani je namreč en mesec preživel na pripravah v St. Moritzu, kjer je opazoval in treniral z najboljšimi evropskimi tekači in ugotovil, da trenirajo povsem drugače, kot je sam celo kariero: “Govorim o bratih Ingebrigtsen, Marcinu Lewandowskemu, Kalleju Berglundu … žal mi je edino, da takšnega sistema treninga nisem uspel preizkusiti.”
Prihodnost?
Kako dolgo bo ostal v finskem mestecu Kerava za zdaj ne ve. Kmalu se s punco selita v novo stanovanje, zaradi situacije s COVID-19 pa Slovenije niti ne more obiskati. Ob trenutnem delu v podjetju za najeme vozil ga zanima tudi podjetništvo in investicije, zato si v prihodnosti želi odpretu tudi lastno podjetje. Mi mu vsekakor želim veliko uspeha na nadaljnji življenjski poti.
Jan Petrač 
Osebni rekordi:
400 m: 48,63 – Ljubljana, 2016
800 m: 1:47,15 – Gavardo (ITA), 2017
1000 m: 2:20,12 – Šamorin (Slk), 2019 / državni rekord
1500 m: 3:42,01 – Lahti (Fin), 2019
milja: 4:01,70 – Ostrava (Češ), 2019
Nastopi na velikih tekmovanjih:
Svetovno prvenstvo za mladince, Eugene (ZDA), 2014 – 6. mesto (1500 m)
Evropsko prvenstvo za mlajše člane, Tallinn (Est), 2015 – 20. mesto (1500 m)
Evropsko prvenstvo na prostem, Amsterdam (Niz), 2016 – 28. mesto (800 m)
Evropsko prvenstvo za mlajše člane, Bydgoszcz (Pol), 2017 – 14. mesto (800m)