Petintridesetletna koprska atletinja Snežana Vukmirović je sporočila, da je uradno končala športno pot. Ena najlepših športnic je bila dolga leta v vrhu slovenske atletike, nastopala pa je v troskoku. Leta 2013 je na sredozemskih igrah v Mersinu osvojila srebrno medaljo in bila deveta na Svetovnem prvenstvu v Moskvi. Na velikih tekmovanjih pa je bila najvišje na četrtem mestu. Njen osebni rekord znaša 14,58 metra. Kariero je začela s trenerjem Borisom Sulčičem v Kopru, kasneje jo je treniral Bolgar Ico Gergov, po premoru in rojstvu hčerke Lare pa je kariero nadaljevala s trenerjem Srdjanom Djordjevičem. Snežka je bila temperamentna, pogumna in vztrajna tekmovalka, ki je navduševala s svojim talentom in simpatičnostjo.
Prišel je trenutek, da troskoku pomahate v slovo. Kaj vas je napeljalo k odločitvi o koncu kariere in kdaj ste se odločili, da prenehate tekmovati?
Odločitev je dozorevala kar nekaj časa. Glavni razlog niso bila leta, temveč poškodbe, ki so mi preprečile nadaljevanje, in v teh okoliščinah nisem imela izbire. Spomnimo se vaših začetkov. Kako ste pristali na atletskem stadionu? Z atletiko se je najprej začela ukvarjati moja sestra Radmila in spremljala sem jo na stadion. Že takoj sem vedela, da nisem tip za teke, in tako sem se hitro znašla v sprinterskih in skakalnih disciplinah. Na začetku sem se le igrala in nisem si mislila, da bom kdaj resno trenirala. Dobri rezultati pa so me motivirali in odločila sem se za profesionalno ukvarjanje z atletiko.
Kateri trenutek v karieri vam je ostal v najlepšem spominu, katerega pa bi najraje pozabili?
Vesela sem, da je kar nekaj trenutkov, ki se jih rada spominjam. Uvrstitev vfinale svetovnega prvenstva v Moskvi je zagotovo eden najlepših. Nikoli ne bom
pozabila tudi skoka čez 14,50 metra (14,58 m) na atletskem pokalu v Novi Gorici. Grenak priokus pa bo ostal zaradi olimpijskih iger. Dvakrat sem bila zelo blizu, a na koncu obakrat ostala doma.
Ali kaj obžalujete in bi kaj naredili drugače, kot ste?
V vsakem trenutku svoje kariere sem se trudila dati vse od sebe, zato ničesar ne obžalujem. Tako dobri kot slabi trenutki so sestavni del športa in tako je v
življenju vsakega športnika.
Ste ponosna mama 11-letne Lare. Kako težko je bilo usklajevati vlogo mamice in vrhunske športnice?
Zelo težko. Dokler je bila Lara zelo majhna, je bilo precej zapleteno in logistično zahtevno. Imela sem srečo, da mi je veliko pomagala mama. Ko je Lara zrasla, pa se je položaj bistveno izboljšal in postalo mi je lažje. Zdaj je že aktivna na stadionu in trenira pri moji sestri Radmili, ki ima svojo atletsko šolo. Kaj vam je dala atletika? Vam je kaj vzela? Atletika mi je dala ogromno. Oblikovala me je kot osebo. Marsikaj sem se naučila, veliko sem potovala, spoznala izjemne ljudi. Nimam občutka, da sem bila za kaj prikrajšana, ker sem bila poklicna športnica. V vsakem trenutku svoje kariere sem se trudila dat vse od sebe, zato ničesar ne obžalujem. Tako dobri kot slabi trenutki so sestavni del športa in tako je v življenju vsakega športnika.
Veljate za eno najlepših športnic. Koliko vam je lepota pomagala ali vas ovirala na vaši športni poti?
Zlagala bi se, če bi rekla, da me je lepota ovirala. Lepota je pri športnicah lahko samo plus, toda atletika je merljiv šport in brez rezultatov ni nič. Samo lepota ni dovolj za zgodbo o uspehu. Že imate službo? Kaj imate v načrtih? Začela sem delati v gradbenem podjetju in priznati moram, da je bil to zame kar velik šok. Zdaj, po nekaj mesecih, sem se že veliko naučila in je lažje. Trenutno sem tudi na izobraževanju za osebno trenerko, saj bi rada delala tudi na tem področju.
Kako težak je prehod v novo življenje, kjer ni tekmovanj, potovanj, dodatnega adrenalina?
Na začetku se mi je življenje malo obrnilo na glavo, saj sem pogrešala stadion, tekmovanja, potovanja … Toda hitro sem se prilagodila na novo življenje in počutim se dobro. Veliko časa preživim s hčerko, delam in hodim v fitnes, ker si ne predstavljam življenja brez telesne aktivnosti.
Kje se vidite čez 10 let?
Ne gledam tako daleč. Trenutno se posvečam hčerki in novi službi. Prosti čas preživim tudi v družbi prijateljev. S svojim življenjem sem zadovoljna in pripravljena sem na vse izzive, ki mi jih bo še prineslo. Na začetku se mi je življenje malo obrnilo na glavo, saj sem pogrešala stadion, tekmovanja, potovanja …
Toda hitro sem se prilagodila na novo življenje in počutim se dobro. Veliko časa preživim s hčerko, delam in hodim v fitnes, ker si ne predstavljam življenja brez telesne aktivnosti.