
Ljubljana 28. novembra
V komaj končani sezoni je nastopilo v raznih kategorijah hitre hoje skupno 144 tekmovalcev (86 v ženski in 58 v moški konkurenci), ki so opravili 272 tekem (159 v ženski in 113 v moški konkurenci). To so doslej rekordne številke, ki so tudi posledica uvedbe Ekipnega pokala Slovenije v hitri hoji, ki ga je AZS letos prvič uvrstila v koledar. Namen le-tega je bil prav ta, da zbudi pri čimvečjem številu klubov zanimanje za to disciplino. Ta cilj je bil tudi delno dosežen, saj bi brez tega verjetno ne imeli kar nekaj novih vzpodbudnih hitrohodcev in hitrohodk iz vrst Radovljice in Velenja, poleg Mariborčanov, Celjanov in Ljubljančanov, ki se sicer s hojo ukvarjajo že nekaj let. Hitra hoja je zaradi tehnike in velike vzdržljivosti, ki jo zahteva tako specifična in zahtevna, da se zanjo odločijo le najbolj trdovratni in zagrizeni atleti. Takih je bilo letos v Sloveniji 13 in sicer 7 v ženski in 6 v moški konkurenci. Med dekleti so se letos najbolj odlikovale Saša Milenovič, Tamara Reicht, Karin Avsenek, Kaja Rupar, Eva Čanadi, Ana Intihar Marulc in Andreja Poklar, med fanti pa so najbolj vestni bili Rok Pfajfar, Jaka Grabner, Filip Križnik, Anže Tesovnik, Vanja Kreft in Fabio Ruzzier.
Absolutno najboljša med dekleti je bila Eva Čanadi, ki je letos štirikrat izboljšala Državne rekorde in sicer tistega na razdalji 5 km na cesti (27:31 v Alytusu – Litva) ter trikrat rekord na 5000m na stezi do 27:09,0 s konca oktobra v Gorici. Skupno je letos opravila 19 nastopov v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Švici, Litvi in Grčiji, kar je tudi njen rekord. Aprila je z reprezentanco nastopila v grški Florini, kjer je na Balkanskem prvenstvu v hoji na 5 km zasedla končno 8. mesto. Pohvaliti moram tudi najmlajšo Pionirko Sašo Milenovič, ki je letos nastopila na 12 tekmah v Sloveniji, Italiji, Avstriji in Švici in vsakokrat zmagala, kljub temu, da bo v lastni kategoriji tekmovala še eno sezono. Z njo so bile odlične še Tamara Reicht, ki je v 11 tekmah kar desetkrat zmagala in le diskvalifikacija na zadnji letošnji tekmi ji je preprečila, da bi se tudi sama vpisala med državne rekorderke. Sicer ima za to časa še celo naslednje leto. Skozi celo sezono se je izboljševala tudi Karin Avsenek, ki je v 15 tekmah večkrat prešla cilj kot zmagovalka. Kljub temu, da je s hojo pričela komaj letos se je takoj želela preizkusiti tudi v mednarodni konkurenci. Poleg tekem v Sloveniji in Italiji je v teku leta nastopila še v Avstriji, Švici, Hrvaški in Litvi, tudi sama pa bo v lastni kategoriji tekmovala še v naslednji sezoni in bo z vztrajnostjo, ki jo je pokazala letos, gotovo prišla do še večjih zadoščenj. Z državnim naslovom si je zagotovila nastop v reprezentanci in septembra v Varaždinu osvojila v hoji na 3000m solidno 8. mesto. Omeniti velja še njeno klubsko kolegico Kajo Rupar, ki je sezono pričela odlično nato pa se je zaradi poškodbe morala odpovedati celi vrsti tekem in seveda treningom, kar se je nato poznalo pri počasnejšem napredku. Tudi Kaja je aprila pred poškodbo nastopila z zbrano vrsto na Balkanskem prvenstvu v hoji v Grčiji in zasedla na 5 km dolgi progi končno 10 mesto, medtem ko je na mednarodni tekmi v Trstu dokazala, da je njena bodočnost na daljših razdaljah, kar bo sicer lahko potrdila komaj čez 2 leti, saj bo v naslednji sezoni še vedno tekmovala med mlajšimi mladinkami. V tej kategoriji bo imela brez Eve Čanadi in Ane Intihar, ki preidejo med starejše mladinke, veliko priložnost, da poseže tudi po državnem naslovu. Ne nazadnje gre omeniti še »najzrelejšo« med vsemi Andrejo Poklar, ki je na EP Master v danskem Aarhusu zasedla v lastni kategoriji 8. mesto v hoji na 5000 m in 7. mesto v hoji na 10 km. Prav na koncu sezone pa je dvakrat zaporedoma izboljšala državni rekord lastne kategorije, kar ji je naneslo še zmago na posebni lestvici najboljših atletinj Master Slovenije v disciplinah teka in hoje.
V moški konkurenci se je kljub temu, da je bil prvo polovico sezone preobremenjen s študijem na Gimnaziji, v drugi polovici izkazal Anže Tesovnik. Letos vodi na državnih lestvicah vseh razdalj, dobro je napredoval na krajših, zelo dobro pa se je izkazal tudi na krstnem nastopu v Švici, kjer se je prvič preizkusil na razdalji 20 km na cesti. S trmoglavostjo in požrtvovalnostjo, ki mu je lastna, bo lahko v bodoče požel še nešteto uspehov in imel lepa zadoščenja, le-ta pa bo moral iskati na tujem, kjer je hitra hoja bolj upoštevana, spoštovana in množična. Eden takih je bil nastop na Balkanskem prvenstvu v hoji v Grčiji, kjer je v reprezentančnem dresu na 10 km dolgi progi zasedel skupno 7. mesto. Za njim gre omeniti izreden napredek Jake Grabnerja, ki je v letu dni odkar se je pričel ukvarjati s hojo dokazal, da bo lahko vreden naslednik Anžeta, saj bo tudi on še celo leto nastopal v isti kategoriji. Septembra si je z zmago na državnem prvenstvu prislužil nastop z reprezentanco, kjer je v Varaždinu v hoji na 3000 m osvojil 7. mesto v času odličnega osebnega rekorda. Isto velja tudi za Roka Pfajfarja, ki je v šestih mesecih odkar se ukvarja s hojo od začetne povprečnosti prišel do odličnih rezultatov s konca sezone in bo tudi sam naslednjo sezono lahko ciljal na državne rekorde. Posebej velja omeniti Filipa Križnika, ki ima nelahko nalogo, da trenira sam, zaradi česar je vse kar je letos dosegel, še toliko bolj vredno pohvale. Končno je na spisku še Fabio Ruzzier, ki je marca meseca nastopil na Svetovnem prvenstvu indoor Master v Južnokorejskem Daeguju. Najprej je na 3000m indoor v kategoriji M60 osvojil srebrno kolajno, štiri dni kasneje pa na 10 km na cesti še bron. Žal se je prav na slednji poškodoval, zaradi česar je moral nato kar 3 mesece počivati. Do konca sezone je zato večkrat tekmoval le simbolično in so bila njegova največja zadoščenja rezultati njegovih varovancev. Tudi sam je kot Andreja Poklar zmagal na posebni lestvici najboljšega atleta Master v Sloveniji med tekači in hitrohodci.
Letos so na prvi izvedbi Ekipnega pokala v hoji na 5 tekmah nastopili atleti 13 klubov. To je zelo zanimiv in vzpodbuden rezultat in upati je, da bo s prihodnjim letom, ko naj bi se to tekmovanje preimenovalo v Ekipno prvenstvo v hoji pritegnilo zanimanje še drugih klubov, predvsem pa še večje število tekmovalcev. Letos je prvi zmagovalec tega ekipnega tekmovanja postal AK Koper, pred AK Radovljica in MASSom iz Ljubljane. Po devetih letih je letos odpadla serija 8 tekem veljavnih za Pokal Alpe/Adria, ostala pa je Trofeja Racewalking Four Races, za katero se potegujejo atleti Furlanije Julijske krajine in Slovenije. Tudi letos so slovenski tekmovalci pobrali kar nekaj lovorik, med katerimi so letos kar štirje absolutni zmagovalci in sicer med Pionirkami U12 Saša Milenovič, med Pionirkami U16 Karin Avsenek, med mlajšimi mladinkami Eva Čanadi in med starejšimi mladinci Anže Tesovnik. Vsi štirje so med drugim zmagali na vseh tekmah, kjer so nastopili. Poleg njih sta se na drugo mesto uvrstila Jaka Grabner med Pionirji U16 ter Fabio Ruzzier med člani, medtem ko je bila med mlajšimi mladinkami Kaja Rupar tretja le zaradi manjšega števila opravljenih tekem.
Letos so bile prvič organizirane enotedenske poletne priprave na Pokljuki, kjer je 10 nadebudnih hitrohodcev pridno treniralo v prijetni svežini, medtem ko so se ostali kuhali v pasji vročini. Izredno zanimiva in pozitivna izkušnja, kjer so se vsi, kljub dvema dnevnima treningoma, ekskurzijami do Vintgarja, Bohinja in Bleda ter pohodom po planinah odlično počutili in si na koncu obljubili, da jo bodo naslednje leto spet ponovili. Poleg fizičnih koristi, so priprave služile, da so najmlajši prišli do spoznanja, da je hitra hoja predvsem boj proti samemu sebi, saj je in mora biti največji nasprotnik lastni rezultat in ne ostali tekmovalci. Kdor se je letos prvič preizkusil na tekmovanjih v tujini (predvsem v Litvi in Grčiji, kjer imajo lepo tradicijo v hoji) je spoznal, da so hitrohodci vseh narodnosti pravzaprav velika družina, katero veže ljubezen do te discipline in medsebojno spoštovanje.
Pred zaključkom pregleda letošnje sezone moram dodati še sledeče: v največje zadoščenje podpisanega so tudi letos bili stalni napredki varovancev, od najmlajših pa do Masterjev. Z resnim pristopom do treningov in žrtvovanju, ki so ga na teh pokazali so pravzaprav največ prispevali le samim sebi, saj je naloga trenerja nuditi prave napotke, vse ostalo pa si mora atlet zgraditi sam. Pri hitri hoji to ni prav tako lahko ne enostavno, saj je ta disciplina ena najtežavnejših celotnega programa lahke atletike in v njej dosežejo vrhunske rezultate le tisti atleti, ki so pripravljeni na velika žrtvovanja in odrekanja, končni uspehi pa so prav zaradi tega še bolj sladki in zasluženi.
V upanju, da bodo prihodnje leto rezultati še boljši (v kar sicer ne dvomim), želim vsem atletom in njihovim staršem v novem letu 2018 mnogo zdravja, obilo uspehov na vseh področjih, našim najmlajšim pa željo, da bi vztrajali, ker bodo le z vztrajnostjo in trdno voljo lahko dosegli to kar si sami želijo!
Fabio Ruzzier