London, 03. avgusta
Svetovno prvenstvo leta 2009 v Berlinu je bilo po žlahtnosti odličij za slovensko atletiko najuspešnejše doslej ter drugo po številu finalnih nastopov. Po slednjem je daleč na prvem mestu japonska Osaka, kjer je bilo prvenstvo leta 2007. Gregor Cankar je na 7. SP v španski Sevilli leta 1999 s tretjim mestom osvojil prvo slovensko odličje.
Omenjena prvenstva so trije mejniki slovenske atletike na dosedanjih 15. SP. Na prvenstvih od leta 2007 do leta 2011 je bila med dobitniki odličij tudi Slovenija, vse je osvojil Primož Kozmus v metu kladiva. Leta 2009 je zabeležil doslej edino slovensko zlato medaljo v zgodovini, leta 2007 v Osaki je bil srebrn, leta 2011 v južnokorejskem Daeguju pa bronast.
V Daeguju je po enoletni odsotnosti s tekmovališč osvojil tretje mesto (79,39 m), le še Martina Ratej pa je v desetčlanski odpravi prišla v finale in bila v metu kopja sedma. Odličja v Daeguju Kozmus sam ni pričakoval; v kvalifikacijah je bil šele 10., na SP pa je prišel kot 20. po izidih sezone na svetu.
Kozmus, najboljši slovenski atlet doslej, je bil v povsem drugačnem položaju pred 14. SP v Moskvi, kjer je odkrito, kot pred večino velikih tekem v tistem obdobju, napovedoval medaljo, želel pa si je zlato. V razburljivem finalu na Lužnikih je osvojil nehvaležno četrto mesto in bron zgrešil za 14 centimetrov. S tem je dopolnil svojo zbirko uvrstitev, saj ima na SP vsa mesta od prvega do petega; slednjo uvrstitev je dosegal v Parizu leta 2003. Boljša od tega njegovega nastopa v francoski prestolnici sta bili le dva slovenska atleta, Cankar in Brigita Bukovec, ki je na 100 m ovire v Atenah leta 1997 osvojila četrto mesto.
Na SP leta 2013 v Moskvi je poleg Kozmusa v finale v devetčlanski slovenski odpravi prišla še Snežana Rodič in bila deveta v troskoku, Sonja Roman pa je bila v polfinalu na 1500 m. Leta 2009 sta se na SP v Berlinu v 13-članski slovenski zasedbi poleg Kozmusa v finale uvrstila tudi Miran Vodovnik, ki je bil osmi v suvanju krogle, ter Martina Ratej, 11. v metu kopja. Sonja Roman je dosegla sicer deseti čas polfinala na 1500 m, kar ni bilo dovolj za finale, ker se je iz druge skupine v zaključni tek po mestih uvrstila še prva peterica, ki je bila počasnejša od Romanove.
Na SP v Osaki sta poleg Kozmusovega srebra peti mesti priborili Marija Šestak v troskoku in Brigita Langerholc v teku na 800 m, Vodovnik je bil šesti v suvanju krogle, sedmi pa je bil v sprintu na 100 m Matic Osovnikar. V Pekingu je bil leta 2015 v močno pomlajeni reprezentanci, prvič po dolgih letih brez Kozmusa, edini finalist tedaj 21-letni Robert Renner s 13. izidom in slovenskim rekordom v skoku s palico.
Deset let prej, na desetem SP leta 2005, je najvišjo slovensko uvrstitev s 15. časom polfinala na 200 m dosegla Vrhničanka Alenka Bikar. Na SP v Parizu leta 2003 je bil peti Kozmus, slovenski tekmovalci pa so imeli še po dve finalni in polfinalni uvrstitvi. Glavna adutinja za odličja, Jolanda Čeplak, je morala v francoski prestolnici odpovedati nastop na 800 m in je bila 12. na 1500 m. Alenka Bikar je na 8. SP v kanadskem Edmontonu leta 2001 s sedmim mestom v teku na 200 metrov dosegla najboljšo slovensko uvrstitev na tem tekmovanju, z uvrstitvijo v finale meta diska in 11. mestom pa je presenetil Novomeščan Igor Primc.
Celjan Gregor Cankar je na 7. SP v španski Sevilli 28. avgusta 1999 v skoku v daljavo osvojil bronasto odličje (8,36) in s tem prvo slovensko kolajno na svetovnih prvenstvih. Še sedaj slovenski rekorderki Brigita Bukovec in Britta Bilač sta 10. avgusta 1997 uspešno zaključili tekmovanje na SP v atletiki v Atenah. Bukovčeva je bila na 100 metrov ovire četrta, Bilačeva pa sedma v skoku v višino. Brigita Bukovec je v finalu teka na 100 m ovire na SP v Göteborgu leta 1995 zasedla osmo mesto, Celjanka Renata Strašek pa je bila v metu kopja deveta.
Od SP v Tokiu leta 1991 so svetovna prvenstva na dve leti, Slovenija pa je imela že v Stuttgartu leta 1993 zastopstvo pod svojo zastavo. V Nemčiji je tedaj Brigita Bukovec dosegla 10. mesto in prvič v karieri prebila magično mejo 13 sekund ter napovedala izjemno športno pot, ki jo je kronala na OI v Atlanti, kjer je leta 1996 s srebrom osvojila prvo slovensko atletsko olimpijsko odličje.
Pred tem so slovenski atleti in atletinje na SP na prostem trikrat nastopili v sestavi nekdanje jugoslovanske reprezentance. V Helsinkih leta 1983 se nobenemu od trojice ni uspelo prebiti iz predtekmovanj. Nastopili so Lidija Lapajne (višina), Stane Rozman (10.000 metrov) in Rok Kopitar (400 metrov ovire). Podobno se je primerilo tudi na SP 1987 v Rimu, ko sta v predtekmovanjih izpadla Kopitar in Sašo Apostolovski (višina), v maratonu pa je bil Mirko Vindiš 14. Na naslednjem SP leta 1991 v Tokiu sta nastopila Bukovčeva, ki je izpadla v predtekmovanju, ter Borut Bilač, ki pa se je že v prvem poskusu skoka v daljavo poškodoval in nato ni nadaljeval tekmovanja.