100 let slovenske atletike (Brigita Bukovec)
Ljubljana, 21. maj
Avtor: Peter Kastelic
V letošnjem letu v svetu slovenske atletike beležimo kar nekaj okroglih jubilejev. Sto let praznuje slovenska atletika, sto let je pred slabim mesecem praznoval legendarni Marko Račič, 60 let pred dobrim tednom Merlene Ottey, ki je tudi pustila pečat v slovenski atletiki, danes pa Abrahama praznuje Brigita Bukovec, ki je leta 1996 na olimpijskih igrah v Atlanti osvojila srebrno medaljo v teku na 100 metrov z ovirami.
Jure Kastelic s svojima varovankama Brigito Bukovec in Alenko Bikar (Foto: STA)
Prve športne korake je naredila v gimnastiki, kmalu pa je presedlala v atletiko, kjer je začela trenirati pod vodstvom trenerja Jureta Kastelica. Z njim je sodelovala vse do konca atletske kariere, bogatih 18 let. Slednji letos izgubil bitko z zahrbtno boleznijo, Bukovčeva, ki danes z družino živi v Švici pa si je pogreb ogledala v neposrednem prenosu, za kar je poskrbela Alenka Bikar, druga najuspešnejša Juretova varovanka.
Pod vodstvom Jureta Kastelica je dosegla številne uspehe, od brona na mladinskem evropskem prvenstvu leta 1989 v Varaždinu, do srebrne olimpijske medalje v Atlanti. Ta je pomenila prvo slovensko atletsko odličje v zgodovini olimpijskih iger. Pred njo je bila le Švedinja Ljudmila Engqvist, za njo pa je zaostala Francozinja Patricia Girard. Te tri tekmovalke so tudi v naslednjih letih krojile vrh svetovnega teka na visokih ovirah.
Olimpijsko zlato zgrešila le za stotinko
Bukovčeva je v olimpijskem finalu 31. julija 1996 dosegla osebni in še zdaj veljavni slovenski rekord (12,59), zlato odličje, bilo bi prvo za samostojno Slovenijo, pa je zgrešila za pičlo stotinko.
Seveda pa ne gre pozabiti tudi drugih velikih uspehov tako doma kot v tujini, med njimi zlasti bronaste medalje na svetovnem dvoranskem prvenstvu leta 1995 v Barceloni, srebrne medalje na dvoranskem evropskem prvenstvu leta 1996 v Stockholmu in srebrne medalje na evropskem prvenstvu na prostem leta 1998 v Budimpešti.
Leta 1996 je zaradi svojih uspehov prejela naziv “Slovenka leta”, kar petkrat je bila razglašena za najboljšo športnico Slovenije (1993, 1995, 1996, 1997 in 1998), leta 1995 pa je prejela tudi Bloudkovo nagrado.
Po uspešni zimski sezoni 1999 so se začele vrstiti poškodbe in ko se ji leta 2000 ni uspelo uvrstiti na olimpijske igre v Sydneyju je šprintarice obesila na klin. Bogato športno pot je sklenila 3. aprila 2001.
Z možem in dvema sinovoma že tri leta živi v Švici, kjer bo rojstni dan zaradi epidemije praznovala v družinskem krogu, večje praznovanje pa obljublja ob naslednjem obisku Slovenije.
Brigita, vse najboljše!