Utrinek z evropskega prvenstva na Veliki planini leta 2017. (Foto: Peter Kastelic / AZS)
Ljubljana, 7. maj
Avtor: AZS
V zadnjem obdobju sta postali zelo popularni dve obliki gibanja v naravnem, pretežno hribovitem okolju. To so gorski teki in trail teki (v nadaljevanju jim bomo rekli traili). Med ljubitelji tako ene kot druge pojavne oblike pa je kar nekaj nejasnosti. Kaj so gorski teki in kaj so traili, v čem so podobnost in v čem razlike?
Tomo Šarf (Foto: Peter Kastelic / AZS)
Za razlago smo se obrnili na Toma Šarfa, ki je vpet v dogajanje že več kot 30 let. Sprva je bil 25 let predsednik združenja za gorske teke pri Atletski zvezi Slovenije, od 1997 dalje je član sveta Mednarodne organizacije za gorske teke (WMRA Council), zadnji dve leti pa generalni sekretar te zveze. Poleg tega je trenutno član ekipe, ki pripravlja koncept združitve svetovnega prvenstva v gorskih tekih in trailih. Zagotovo je pravi naslov, da pojasni, kaj se dogaja na svetovni sceni.
Za začetek bi se lotila kar uvodne dileme: gorski teki in traili – v čem je razlika? In nenazadnje, kje ima mesto kros kot tradicionalna atletska disciplina?
Zelo na kratko lahko odgovorim takole: razlike so predvsem v stopnji samozadostnosti udeleženca. Pri trailih je tekač manj odvisen od organizatorja prireditve tako glede prehrane in pijače med tekmo kot glede ostale opreme. Načeloma vse, kar potrebuje za tekmo, nosi se seboj, izjema je voda na progi, pa še ta je običajno na voljo bolj na redko. Poleg tega si na vzponih običajno pomaga s palicami. Traili so običajno tudi daljši, tudi tja do 200 in več kilometrov. Proge so tudi slabše označene, tako da tekači nemalokrat uporabljajo za pomoč pri orientaciji GPS sledi. Posebej pri daljših tekih je to velikokrat obvezna praksa.
Glede na konfiguracijo terena pokrivajo traili praktično isto področje kot gorski teki, le da imajo traili načeloma lahko tudi manjše višinske razlike. A v praksi so ravninski traili sila redki oziroma omejeni na dežele, kjer konfiguracija terena ne omogoča razgibane proge.
Formalno smo mejo med krosom in gorskim tekom postavili na seštevek vzponov in spustov +-50 m/km; kar je manj kot to, je kros, kar je nad tem pa gorski tek. Seveda obstaja neko stično področje, kjer je meja zabrisana, kar pa niti ni pomembno.
Utrinek s prašnega svetovnega prvenstva v gorskih tekih v Tirani leta 2011. (Foto: Peter Kastelic / AZS)
Na hitro izgledajo razlike med gorskimi teki in traili kar precejšnje, če pa malo pomislimo, pa vidimo, da gre za dve zelo podobni zadevi …
Popolnoma drži. V obeh primerih gre za čim hitrejše premagovanje razdalj v naravnem, pretežno hribovitem okolju, a brez omembe vrednih tehničnih težav. Vse ostalo so tehnične oziroma, v primeru organizirane prireditve, organizacijske podrobnosti. Tehnično zahtevnejši (izpostavljeni) gorski teki pa sodijo v področje “Sky runninga”.
Pri trailih je tekač manj odvisen od organizatorja prireditve tako glede prehrane in pijače med tekmo kot glede ostale opreme. Načeloma vse, kar potrebuje za tekmo, nosi se seboj, izjema je voda na progi, pa še ta je običajno na voljo bolj na redko. Poleg tega si na vzponih običajno pomaga s palicami. Traili so običajno tudi daljši, tudi tja do 200 in več kilometrov. Proge so tudi slabše označene, tako da tekači nemalokrat uporabljajo za pomoč pri orientaciji GPS sledi.
Kaj pa glede imen …
Angleški izraz “mountain running” so Italijani prevedli v “corsa di montagna”, Nemci v “Berglauf”, podobno Francozi, mi pa v “gorski teki”. Nikakor pa to ne pomeni, da gre samo za teke v gore, kot sta recimo Tek na Grintovec ali na Ratitovec – gre pač za tek po razgibanem terenu. Recimo vsem poznani Gorski maraton štirih občin (GM4o) je bil kar dvakrat svetovno prvenstvo v dolgem gorskem teku (maratonu), pa je povsem tipičen trail. Izraz “trail running” pa se je uveljavil širom po svetu – nihče ga ne prevaja; ta univerzalnost je ena od prednosti traila.
Šarf velja za alfo in omego slovenskega gorskega teka, zdaj pa je med gonilnimi silami tudi na mednarodni sceni. (Foto: Peter Kastelic / AZS)
Zakaj pa potem obstajata ti dve zvrsti?
Vse skupaj ima korenine v zgodovini oziroma v razvoju. Tako dolgi kot krajši teki po hribih so se povsem spontano pojavili pred desetletji, pri čemer je bilo povsem naravno, da se je z dolžimo povečevala tudi količina opreme, ki jo je potreboval športnik – hrane, pijače, oblačil, palice, zemljevid … Na ta način, z za tiste čase minimalno opremo in pretežno s smučarskimi palicami so hodili v hribe že naši starši in njihovi starši; to so bili lahko malo bolj športno nastrojeni planinci ali katerikoli drugi športniki, ki so ‘letali po hribih’ za splošno nabiranje kondicije. Ker so ljudje od nekdaj želeli tekmovati in se dokazovati, so se kmalu pojavile prve tekme – najstarejše tako segajo v začetke 20. stoletja in so večinoma na področju ZDA (1906 – Dipsea v Kaliforniji ; 1912 – Mt. Marathon na Aljaski, itd). Šport, če temu lahko tako rečemo, ni imel svojega imena – preprosto teki čez drn in strn. Evropo sta v tem času pestili prva in nato še druga svetovna vojna, tako da ni ostajalo prav veliko energije za postranske zadeve. Danes najstarejše tekme na stari celini tako segajo v pozna 50-ta in 60-ta leta.
A kljub temu so se prvi organizirali gorski teki?
Leta 1984 je bila ustanovljena svetovna zveza za gorske teke (ICMR), ki se je pozneje formalno preimenovala v WMRA. Namen novoustanovljene organizacije je bil uveljavitev in razvoj te športne discipline na svetovnem nivoju in organizacija tekem na svetovnem nivoju; po statutu so članice nacionalne zveze za gorske teke, ki morajo biti vključene v nacionalne atletske zveze. Vodi jo svet, ki ga volijo države članice. Leta 1985 je bilo že prvo svetovno prvenstvo, 10 let kasneje še evropsko. Gorski teki načeloma priznavajo dve disciplini, to je tek “navkreber” in tek “gor-dol” in pokrivajo dolžine tja do maratonske razdalje. Na svetovnem prvenstvu, ki je vsako leto, se disciplini izmenično menjata, proge za klasično varianto pa so dolge okoli 10-12km in pol tega za mladince ob zaželenem povprečnem naklonu cca 100m/km, kar zagotavlja, da to ostaja tek in ne hoja. Pod okriljem WMRA je tudi svetovno prvenstvo v gorskem maratonu, kjer so razdalje tja do 42 km, konfiguracija pa praktično poljubna. Vse proge morajo biti varne in označene do teke mere, da vsakdo lahko sledi trasi. Ob tem mora organizator zagotoviti na progi ustrezno število okrepčevalnic in prenos nujne opreme s starta na cilj, tako da tekaču ni potrebno skrbeti za te zadeve. Zaradi varnosti uporaba palic načeloma ni dovoljena. Seveda vse to velja za največja tekmovanja na mednarodnem in nacionalnem nivoju; ob tem pa je povsod po svetu seveda organiziranih nešteto drugih tekem, kjer je proga prilagojena lokalnim pogojem glede na konfiguracijo terena in želje organizatorja. Bolj ohlapna so tudi ostala pravila.
Kako je bilo pa s formalno organizacijo trail runninga?
V času, ko so se je v Evropi postavljali temelji tekmovalnega gorskega teka, to je v 70-ih in 80-ih letih, se je v ZDA rojevala vzporedna oblika, ki so jo tam pač poimenovali »trail running«. Načeloma je šlo za teke na večje razdalje in manj formalizirane oblike organizacije (oznaka prog, okrepčevalnice itd). Z nekaj letnim zamikom je ta oblika prodrla tudi v Evropo in postajala vse bolj priljubljena med ljubitelji teka v naravi.
Pobudo za ustanovitev Mednarodne zveze za trail running (ITRA) je dal leta 2013 ustanovitelj in direktor ene največjih tovrstnih prireditev na svetu: Maratona MtBlanc (UTMB – prvič organiziran 2003). Ker se je interes za take ekstremne prireditve širom sveta eksponentno povečeval (podobno kot nekaj let pred tem za cestne maratone) se je domislil enkratne poslovne poteze: do vstopnice za UTMB si lahko prišel tako, da si na raznih manjših tekih zbiral točke. Seveda so vse tekme, ki so bile vključene v sistem točkovanja, morale za to plačati dokaj visoko pristojbino. Tako je ITRA postala (ekonomsko) združenje organizatorjev tekem, kar organizacijo bistveno razlikuje od WMRA, ki je združenje nacionalnih zvez. V teh letih, torej od 2013 do danes, se je ITRA povsem profesionalizirala in postala močna organizacija, ki trenutno povezuje že preko 3000 tekem širom sveta. Uvedla je veliko koristnih novosti tako glede poenotenja in klasifikacije prog ter pravil za organizacijo tekem kot tudi pri rangiranju tekmovalcev. Spremenil se je tudi koncept, tako da ima formalno povezavo tudi s predstavniki tekmovalcev in organizatorjev za posamezne države. Za obdobje 2019-2023 Slovenijo zastopata tekač Andrej Težak in organizator Teodor Mankoč. Aprila letos je dosedanji predsednik Poletti odstopil; zamenjal ga je Američan Bob Crowley, ki je prav tako kot Poletti, poleg tega, da je strasten tekač tudi odličen poslovnež, ki bo brez dvoma nadaljeval uspešno vodenje ITRA v smislu vsebinskega in ekonomskega povezovanja vsega, kar je povezano s traili.
Zakaj se ti dve vsebinsko tako podobni športni zvrsti nista že takoj združili?
WMRA je dolga leta vodil Anglež Danny Hughes, ki je bil v svojem obdobju pravi vizionar. Ko je leta 2009 povsem nepričakovano umrl, ga je zamenjal Italijan Bruno Gozelino, ki pa kljub prigovarjanju sodelavcev ni prepoznal situacije in je vseskozi ignoriral razvoj in pomen trail runninga. V tem obdobju bi bilo združevanje edina logična in za obe strani koristna razvojna pot. Zaradi neustrezne politike predsednika je razvoj gorskih tekov bolj ali manj zastal, medtem ko so traili doživljali skokovit razvoj. Tudi zaradi uporabe specifične opreme so traili postali zelo zanimivi za proizvajalce specifične opreme, kar je zelo povečalo tržne možnosti.
Kako pa je s povezanostjo teh organizacij in krovne atletske organizacije?
WMRA je ves čas obstoja vpeta v delovanje mednarodne atletske zveze (prej IAAF, od 2019 dalje World Athletics). Svetovna prvenstva (od 1985 dalje) in evropska prvenstva (od 1996 dalje) sodijo pod okrilje svetovne oziroma evropske atletike. Gorski teki so bili od 2003 dalje navedeni kot del atletike tako v statutu IAAF kot v IAAF tehničnih pravilih. WMRA je vsa ta leta organizirala svetovno prvenstvo na klasični razdalji, to je okoli 10 km, in v gorskem maratonu.
Vzporedno z WMRA se je pod okriljem IAAF/WA razvijala IAU (International Association of Ultra-runners), ki je pokrivala predvsem cestne teke daljše od maratonske razdalje. Po vzoru atletskih svetovnih prvenstev je IAU v letih 2007, 2009, 2011 in 2013 organizirala prva svetovna prvenstva v trailih. Po letu 2013, torej takoj po ustanovitvi ITRA, je prišlo do povezave IAU in ITRA in organizaciji sta skupaj pristopili k organizaciji svetovnega prvenstva. Tekmovanje je postalo vsakoletno. Povezava je bila koristna in nujna predvsem za ITRA, saj je bil to edini način, da se je trail-running razmeroma hitro in enostavno vključil v program IAAF. Leta 2016 so bili traili na pobudo IAU prvič specificirani tudi v IAAF tehničnih pravilih, 2019 pa še v statutu.
Na SP v trailih, ki ga sedaj skupaj organizirata IAU in ITRA, se letno izmenjujeta kratka in dolga proga (cca 40 in cca 80 km), pri čemer IAU skrbi za splošno organizacijo, ITRA pa za tehnični del, to je vse, kar je vezano na samo tekmo oziroma progo. Pomembno pri tem SP je, da je (bila) kratka trail tekma praktično enaka obstoječemu SP v gorskem maratonu pod okriljem WMRA, kar je (bil) svojevrsten nesmisel.
Jonathan Wyatt, šestkratni svetovni prvak v gorskih tekih in trenutni predsednik WMRA. (Foto: Peter Kastelic / AZS)
Kako pa je končno prišlo do združevanja?
Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo prišlo do zbliževanja gorskih tekov in trail runninga. Z menjavo vodstva WMRA in IAAF leta 2017 je oživela več kot 10 let stara ideja po tem, da bi združili SP v gorskih tekih in trail runningu.
Januarja 2019 je bila na rednem letnem sestanku IAAF-IAU-WMRA na sedežu organizacij v Monaku uradno potrjena pobuda, da se ustanovi delovna skupina, ki bo pripravila celotno gradivo za izvedbo prvega združenega svetovnega prvenstva v gorskih tekih in trailih, ki naj bi bilo leta 2021. Kot vsebinski nosilci projekta so bili v skupino imenovani predstavniki IAU, ITRA in WMRA (za WMRA Jonathan Wyatt in Šarf) ter WA kot koordinator projekta. Pri tem WMRA in IAU nastopata kot direktna partnerja WA, ITRA pa kot partner IAU. Po dolgih in mukotrpnih usklajevanjih je bilo marca 2020 gradivo potrjeno, pri čemer se je vmes zamenjalo nekaj ključnih ljudi v Svetovni atletiki, kar je upočasnilo delo skupine. V aprilu 2020 je bila razpisna dokumentacija poslana preko štiridesetim organizatorjem, ki so pred tem izrazili interes za organizacijo novega svetovnega prvenstva.
In katere so za potencialne udeležence najpomembnejše podrobnosti novega prvenstva?
Prvenstvo bi bilo vsaki dve leti in bi se izmenjevalo s kontinentalnimi prvenstvi (evropskim), ki bi imelo podoben tekmovalni program.
Na prvenstvu bi bile 4 tekme – dve iz programa WMRA in dve iz programa IAU/ITRA. Prvi tekmovalni dan (petek) bi bila na sporedu tekma »navkreber« iz programa WMRA, drugi dan kratki in dolgi trail iz programa ITRA/IAU (40 in 80km), tretji dan pa tek gor-dol iz programa WMRA. Prve tri tekme bi bile samo za člane, samo zadnja, to je gorski tek gor-dol, pa tudi za mladince.
Utrinek s tradicionalnega gorskega teka na domači Šmarni gori (Foto: Peter Kastelic / AZS)
Na gorsko-tekaških tekmah bi ekipe štele do štiri tekače, pri trail tekmah pa največ šest tekačev, pri čemer bi se v vseh primerih trije najboljši rezultati /časi/ šteli za ekipni rezultat.
Finančno naj bi organizator pokril stroške bivanja (štiri nočitve) za nujno vodstvo ekipe in tekače, ki štejejo za ekipno uvrstitev (največ po tri na ekipo za vsako tekmo).
Še podatek za morebitne organizatorje: računamo, da mora biti gostitelj sposoben zagotoviti nastanitev 1000 – 1500 udeležencem; od tega 75 odstotkov v breme organizatorja in približno 25 odstotkov v breme ekip.
Terminsko je projekt zasnovan tako, da bi lahko sredi novembra, ko je na sporedu svetovno prvenstvo v gorskih tekih na Kanarskih otokih, objavili organizatorja svetovnega prvenstva 2021.
V času, ko je bila razposlana dokumentacija, se je svet soočil z vsesplošno korona krizo, kar zna upočasnit dogajanja in mogoče celo marsikaterega potencialnega organizatorja odvrnit od namere. Vseeno upamo, da bomo imeli leta 2021 prvo združeno svetovno prvenstvo v gorskih in trail tekih.