Prihodnost slovenske atletike (7) – Veronika Sadek

Ljubljana, 31. marec
Avtor: Peter Kastelic

Ljubitelji kraljice športa verjetno dobro poznate naši odlični atletinji Marušo Mišmaš in Klaro Lukan, a se v skupini tekačic, ki trenirajo pod taktirko Tevža Korenta, ki je lani prejel priznanje za najboljšega trenerja leta, skriva (vsaj) še ena odlična mlada tekačica, ki je letos nase opozorila z novim dvoranskim državnim rekordom v teku na 800 metrov za mlajše mladinke. To je Veronika Sadek, ki je na januarskem troboju reprezentanc v domačem Novem mestu razdaljo pretekla v času 2:10,37.

“Moj največji dosežek do zdaj je izpolnjena lanska norma za Olimpijski festival evropske mladine. Čas 2:09,10 v teku na 800 metrov mi je pokazal, česa sem zmožna. Poleg tega pa mi državni rekord, ki sem ga odtekla letos tudi ogromno pomeni. Že od nekdaj sem si želela postaviti državni rekord in ko se je to letos končno zgodilo, sem bila zelo vesela,” pravi 17-letna Veronika, ki je atletiko začela trenirati v osnovni šoli.

Utrinek s teka v Novem mestu, kjer je postavila nov državni rekord za mlajše mladinke.

Prvi atletski koraki v osnovni šoli

“Že v otroštvu sem imela zelo rada šport, pa tudi z družino smo se ves čas gibali. Trenirala sem več športov, do atletike pa sem prišla v osnovni šoli, ko smo tekli in mi je šlo dobro. Učiteljica za športno vzgojo me je prijavila na šolska tekmovanja in ker mi je tudi tam šlo dobro, sem v četrtem razredu začela trenirati atletiko. Seveda pa je bila na začetku to bolj igra,” se spomni svojih prvih atletskih korakov. Sledil je vpis v Atletski klub Krka: “Skoraj celo osnovno šolo sem na treninge hodila predvsem iz zabave, ni bilo še tako resno in v večji skupini smo se preizkušali v več disciplinah. V devetem razredu pa sem začela trenirati pri Slavku Malnarju in treningi so postali bolj resni in usmerjeni v srednje proge.”

Na šolskih tekmovanjih zastopa Gimnazijo Bežigrad.

Po končani osnovni šoli v Novem mestu je sledil vpis v Gimnazijo Bežigrad v Ljubljani, posledično pa se je odločila za menjavo kluba in trenerja, saj zdaj čez teden živi v Ljubljani. “Tako sem prišla v AD Mass in se priključila Tevževi skupini. S to spremembo sem se tudi odločila, da bom trenirala resno in moram povedati, da mi ni niti malo žal, ker imam atletiko res rada in uživam  v treningih in tekmah. Ko sem se priključila skupini še nisem veliko razmišljala o tem, da bom trenirala z Marušo in Klaro. Seveda je bil to še en plus, ampak skupina mi je bila všeč kot celota, v njej sem se zelo dobro počutila. Maruša in Klara sta res izjemni in mislim, da sta vsem v skupini velik vzor. Njuni dosežki na tekmah so neverjetni, ampak jaz še bolj občudujem njun odnos do treningov in kakšni sta kot osebi. V skupini veliko treniramo skupaj, si pomagamo in zato bolje opravimo težke treninge. Mislim, da drug drugega izboljšujemo, zato mi je naša skupina tako všeč. Res smo super ekipa,” doda mlada atletinja, ki se očitno dobro zaveda, kako pomembna je skupina tudi v individualnem športu, kot je atletika.

Dozdajšnji gosti rubrike Prihodnost slovenske atletike:

Klara LukanLia ApostolovskiSandro Jeršin Tomassini

Vid BotolinKristjan ČehZala Istenič

Trenutna situacija je za vse neprijetna

A prav treningi v skupini so v obdobju, v katerem smo se znašli, prepovedani in vsak atlet oziroma atletinja se mora znajti po svoje in trenirati doma ali sam nekje, kjer je čim manj ljudi. “Situacija s koronavirusom je za vse neprijetna, ampak treningi še naprej potekajo, čeprav moramo zdaj trenirati sami. Zelo pogrešam skupne treninge in našo skupino, saj je veliko težje sam opraviti težke treninge. Glede olimpijskih iger pa mislim, da je bila ta odločitev neizogibna in bo dolgoročno boljša za atlete, čeprav se je verjetno zelo težko soočiti s to situacijo,” razmišlja Novomeščanka, ki bo tudi po končani gimnaziji najverjetneje ostala v Ljubljani, kjer načrtuje nadaljevanje šolanja, a se glede smeri odločitev še ni sprejeta.

Z usklajevanjem šole in športa večinoma nimam težav, pa tudi če bi jih imela sem prepričana da bi profesorji razumeli. Maruša in Klara sta mi zagotovo vzor tudi na tem področju, saj dokazujeta, da je vse možno usklajevati, če se tako odločiš.

Vse poti so še odprte

Čeprav je svoja največja dosežka odtekla na razdalji 800 metrov, pa še ni povsem prepričana, če bo to njena paradna disciplina tudi v prihodnje: “Lani sem tekla tudi na 2000 metrov z zaprekami. To sta moji najljubši disciplini, čeprav se zelo razlikujeta in mi vsaka predstavlja čisto drugačen izziv. V prihodnje še ne vem katera bo moja disciplina, mislim da so vse poti še odprte.”

“Prihodnost letošnje sezone je še zelo nejasna, ampak če bo izpeljana, bi rada odtekla osebne rekorde na vseh disciplinah, v katerih bom tekmovala. Če pa bo izpeljana kakšna večja tekma, bi se tam rada čim bolje uvrstila in odtekla dober rezultat,” je za konec dejala ljubiteljica deskanja na snegu, ki občasno poprime tudi za trobento.

Letos bi morala nastopiti na evropskem prvenstvu za mlajše mladinke v italijanskem Rietiju, v primeru izpolnjene norme pa tudi na mladinskem svetovnem prvenstvu v kenijskem Nairobiju, a sta obe tekmovanji že prestavljeni, tako da bo na veliko tekmovanje najverjetneje morala počakati do prihodnjega leta.