Ljubljana, 28. maj
Avtor: STA, AZS
V 103. letu starosti je umrl je nekdanji slovenski atlet Marko Račič. V Adlešičih v Beli Krajini rojeni Račič, tudi Bloudkov nagrajenec in dobitnik mednarodne olimpijske nagrade, je bil najstarejši slovenski še živeči olimpijec. Stoti rojstni dan je praznoval 25. aprila 2020.
Račič je za svoje delo leta 2008 dobil tudi priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok) za šport in promocijo olimpizma. Za nekdanjo Jugoslavijo je nastopil na poletnih olimpijskih igrah 1948 v Londonu v teku na 400 m, kjer je prišel do polfinala, in v štafeti 4 x 400 m. Sodeloval je tudi na dveh evropskih prvenstvih, leta 1946 v Oslu in leta 1950 v Bruslju.
Marko Račič pred fotografijo, na kateri tekmuje na olimpijskih igrah v Londonu leta 1948. (Foto: Peter Kastelic / AZS)
Po končani atletski karieri je bil atletski trener in je leta 1953 opravil specializacijo v Oslu. Med letoma 1960 in 1968 je bil selektor ženske atletske reprezentance Jugoslavije, v kateri je bila tedaj tudi evropska prvakinja in svetovna rekorderka na 800 metrov Vera Nikolić.
Sodeloval je v organizacijskih odborih večine največjih športnih prireditev v nekdanji Jugoslaviji. Tako je bil leta 1984 na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu zadolžen za pripravo biltenov, bil je v odborih za organizacijo sredozemskih iger v Splitu in univerzijade v Zagrebu, vodil pa je tudi velika atletska tekmovanja v Sloveniji ter sodeloval na ljubljanskem maratonu.
Velik je tudi njegov prispevek statistiki in publicistiki, saj je med drugim sodeloval pri pripravah in dopolnitvah publikacije Naši olimpijci, pa tudi pri zgodovinskem pregledu Bloudkovih nagrajencev ter številnih drugih športnih in atletskih zbornikov.
Marko Račič je bil in bo ostal legenda slovenske atletike. S svojim delom je pomembno prispeval k razvoju kraljice športa, najprej kot uspešen atlet, nato trener in selektor, tehnični direktor, sodnik in predsednik sodniške organizacije ter organizator in sodelavec velikih mednarodnih tekmovanj. Še posebej pomembno je njegovo delo urednika številnih atletskih publikacij. Neprecenljiv je njegov delež pri izidu atletskega almanaha ob 85-obletnici organizirane atletike v Sloveniji.
Leta 2003 smo ga na atletski zvezi proglasili za častnega člana, že leta 1997 pa je kot prvi Slovenec prejel zlato značko evropske atletske zveze.
Marko Račič pred dvema letoma, ko je praznoval 100. rojstni dan. (Fotografije: Peter Kastelic / AZS)
Stoletnico je zaradi pandemije novega koronavirusa proslavil v družinskem krogu in z nekaj prijatelji iz rodne Bele Krajine. Živel vje slovenski prestolnici v bližini nekdanje Tobačne tovarne, a sam ni nikoli kadil. Pred letom dni se je s hčerko preselil na Kras, v Križ pri Sežani.
Ima sina Gorazda in hčerko Mojco, pri kateri je živel po smrti žene Vande pred štirimi leti, ter dva vnuka.
“Ne morem prehvaliti hčerke, kako je do mene pozorna. Zajtrk pa si še vedno delam sam, imam vse nakupljeno ter s tem ni težav. Prej je hčerka, ki je vegetarijanka, kuhala za oba, pa je potem našla kuhinjo in sedaj sem preskrbljen za kosilo. Za večerjo mi še od kosila ostane, ker toliko hrane prinesejo, pa še doma imam vsega na voljo,” je ob stoletnici povedal Račič.
Vnuk je bil prvi, ki je na Facebooku objavil njegovo smrt. “Danes se je poslovil zadnji od mojih dedov. Človek, ki mi je privzgojil ljubezen do športa, ki me je odpeljal na prvo nogometno tekmo, ki mi je gradil poligone za skoke v daljino, mi iz starih ‘modrocov’ izdelal poligon za skok v višino, ure in ure ‘nažigal’ z mano badminton in ping pong in tono ostalih iger. V veliki žalosti so ostali prekrasni spomini. Ko sva zadnjič govorila, ga je zanimalo samo, ali je moj Liverpool pripravljen za finale.”
Zapis je končal z besedami. “V takih trenutkih se človek sprašuje, kaj je tisto, kar dela življenje srečno. Če bi vprašal njega, je to, da ga posvetiš tistemu, kar te osrečuje, In on je to znal. Počival v miru dedi.“